Jakob Žnidaršič se je rodil na Kalu (Šobčeva domačija), leta 1847 očetu Gašperju in mami Katarini (rojeni Vovk). Družina se je kasneje preselila na Prem. Jakob je obiskoval ljudsko šolo, ukaželjnost pa ga je pripeljala na gimnazijo v Ljubljano. S pomočjo Kalistrove štipendije je tako maturiral in nadaljeval študij matematike in fizike na Dunaju.

 

Jakoba je zelo prizadela bolezen in smrt njegovega očeta, obenem pa tudi politične razmere, ki so takrat vladale v naših krajih. Že med študijem je učiteljeval na gimnaziji v Sremskih Karlovcih in v Osijeku, med leti 1879 in 1882 pa v Gradcu na nemški državni gimnaziji. Konec leta 1882 je sprejel mesto učitelja matematike in fizike na gimnaziji v Sarajevu. Bosno in Hercegovino ter njene ljudi je vzljubil in je tam živel in služboval do svoje smrti.

 

Jakob se je že od dijaških let aktiven in izjemen rodoljub. Čeprav ni živel v svoji domovini, je ostal v stalnem stiku s pomembnejšimi sodobniki njegovega časa in je redno objavljal svoje politične in leposlovne članke v 'Slovenskem narodu'. Svoje prispevke je objavljal pod psevdonimom Nis Vodoran (obrnjeno Sin Narodov). Bil je tudi aktiven član družbe Svetega Cirila in Metoda. Boleli so ga razdori med Slovenci in se je s svojim gibanjem zelo prizadeval za uresničenje ideje mladoslovenstva.

 

Med pomembnejšimi strokovnimi deli, ki so nastala izpod njegovega peresa sta Oko in vid (izšla leta 1880) ter Nauk o desetinskih razlomcih (izšla leta 1875). V obliki feljtona pa so v 'Slovenskem narodu' med leti 1879 do 1896, izšle črtice Dva Matevža, Spomini iz otročjih let, Sanje in življenje Spomini na Prešernovo slavnost in še mnoge druge. V zapuščini Jakoba Žnidaršiča je še veliko neobjavljenih črtic, strokovnih in leposlovnih razprav. Med neobjavljena gradiva sodi tudi sklop spominov na Bosno in Hercegovino: Pot v Sarajevo, Iz Sarajeva v Mostar, Izlet v Ilidže, Bosna in druge. V sodelovanju z Jospiom Jurčičem je spisal veliko političnih člankov, ki so bili objavljeni v 'Slovenskem narodu' v podporo narodni politiki.

 

Jakobova bogata zapuščina obsega tudi mnoge pesmi, ki odsevajo stanje tistega časa in njegovega težkega življenja. Pred smrtjo je zapisal: 'Dasi nisem bil pesnik, vendar sem včasih čutil potrebo, da napišem par verzov.' Leta 2013 smo, v spomin na 100-letnico njegove smrti, na Šobčevi domačiji izdali zbirko izbranih pesmi pod naslovom Moja pesem. Njegova spominska plošča je danes našla dom tudi na Prvi gimnaziji v Sarajevu, kjer je dolga leta srčno poučeval svoje dijake.